Športno kinološko društvo v Celju


Tonja Balek

Ker stojim za tem, da dom brez psa ni dom, me te kosmate mrcine spremljajo že od rojstva. Po ogromni kepi dlak, novofudlancu in po majhni kepici sreče, kavalirčku, ki ga je prekmalu vzela bolezen, zdaj moje življenje dopolnjuje in predvsem izpopolnjuje črn smrček iz rodu gladkodlakih prinašalcev, Aslan.

Svojeglav, hiperaktiven in predvsem prisrčen kuža, ki se v preveliki meri razveseli vsakega človeka , še bolj pa prijatelja na štirih nogah. Že od samega začetka sem vedela, da zdaj pa je čas, da štirinožnega prijatelja odpeljem v šolo. Po mali šoli, kjer je prav blestel, sem se odločila, da ga potem vpišem v tečaj agility-ja, saj se mi je zdelo kot nalašč zanj oz. njegov karakter. Tako zdaj Aslana vodim na treninge agility-ja, kjer neizmerno uživama. Nisem tekmovalni tip, zato se agility-ja udeležujem zlasti zaradi druženja in popestritve svojega in Aslanovega vsakdana. Največ šteje, da je kuža srečen, saj je to največ kar mu lahko nudim, v prekratkem življenju, ki ga živi.