Že dolgo je tega, ko je v hišo prišel na veliko željo in veselje hčerke Maje prvi kuža Ors, pasme airedalski terier. Za to pasmo smo se odločili predvsem zaradi njihove odlične karakteristike. Je prijazen, potrpežljiv, živahen , dober čuvaj, pameten, skratka odličen družinski prijatelj. Žal smo se po dvanajstih letih prijateljevanja morali od njega posloviti.
Po treh letih pa se je nepričakovano ponudila priložnost za posvojitev eno leto stare psičke Didi in še to na veliko veselje spet pasme airedalski terier. Na novo okolje se je hitro privadila, le malo nam je »polepšala« vrata in stole, kaj hujšega pa ni bilo. Takoj sva se vpisali v šolo pri ŠKD Celeia v Škofji vasi in uspešno opravili izpit B- BH.
Zakaj sem se pa odločila za terapijo s psom? Ja, predvsem zato, ker sem imela teto v Domu za ostarele v Velenju, ki sem jo večkrat tudi obiskala. Že pred leti pa je bil to eden od prvih tovrstnih ustanov, v katerega so prihajali prostovoljci in razveseljevali oskrbovance s petjem, plesom, čarodejem in med drugim tudi vodniki s kužki. Ti kužki so jim pokazali razne trikce, se pustili božati in česati, za kar so jih oskrbovanci nagradili tudi s priboljški. Pri teh predstavah sem bila skoraj vedno prisotna in imela priložnost videti, kako so ti ljudje ob tem uživali. Z veseljem je bilo gledati njihove nasmejane in srečne obraze, veliko pa je bilo tudi takšnih, ki so se spomnili in pripovedovali o svojih psičkih, a so jih morali zaradi odhoda v dom pustiti doma. Ob takih in podobnih obiskih z mojo psičko Didi tudi sama uživam in mi je toplo pri srcu, da z malo dobre volje prikličem na njihove obraze nasmeh, hkrati pa mi nehote pride na misel, da bom lahko tudi jaz nekoč na njihovem mestu in bi me takšni obiski prav gotovo osrečili.
