Ko mu rečeš »koza«, poskoči kot kozliček. Ko mu rečeš »lubčka«, ti ga z veseljem da. Rad se stiska k mojim nogam, kadar pomivam posodo, ali sedim za mizo. Vedno je nekje blizu, me vdano in toplo pogleda s temnimi, vlažnimi očmi. To je moj Ink, črni labradorec, ki sem ga šolala pri Kosmatih smrčkih, sekciji ŠKD Celeia.
Labradorci so srednje veliki psi, ki slovijo po ljubeznivi nravi. Za labradorca je pravi praznik, če lahko ustreže vodniku. Kadar ga nehote kaj polomi, je potrt. Strpni so tudi do drugih živali. Ne prenesejo osame in labradorci naj ne bi nikoli sami živeli v pesjaku. Ne zaradi tega, ker ne bi bili fizično kos vremenskim vplivom, ampak zato, ker potrebujejo družbo. So delovni psi. Zanje je delo zabava. Iščejo, skačejo v vodo, prinašajo, in sledijo z velikim žarom. Uslužni, ubogljivi in nežni so, zato je delo z njimi pravi užitek. Tako je moj Inky postal terapevt.
Dokler je bil mlad, sva torke in petke preživljala na poligonu v Škofji vasi. Najraje je tekal skozi tunel, na gugalnico si ga pogosto nisem upala spustiti, da ne bi padel z nje, saj strahu moj Ink skoraj ne pozna. Na Rally obedience sva hodila, da sva vadila poslušnost. Poleti sva se udeležila še usposabljanja za delovnega psa terapevta. Od leta 2009 redno hodiva v Thermanin dom starejših v Laškem. Vedno naju z navdušenjem sprejmejo in Inky je presrečen, kadar gre v Laško na božanje, česanje, igro z žogo in priboljške. Ko prideva v skupino, gre Ink najprej do vsakega varovanca posebej. Vsakemu veselo pomaha z repom in ga pogleda naravnost v oči. Rad da tačko in brez strahu pristopi k vozičku, da ga varovanci češejo, oblačijo ali počnejo tisto, kar jim naroči delovna terapevtka Marjetka.
Pse imam od leta 1974. Kadar dobim mladega psa, grem z njim v šolo, saj mora biti kuža prav socializiran. Ponosna sem na to, da moj pes pomaga starejšim in bolnim. Pri tem oba zelo uživava.