Sem Rajko Pavlič, rojen v Trbovljah, stanujem v Dramljah.
Svojega prvega psa sem dobil pri svojih 54 letih. Čeprav je bil star že več kot 4 mesece je bil še vedno majna, rjava in kosmata kepica. Poimenovali smo ga Taček. Njegova mama je zahodno višavska bela terierka, očka pa mešanec neznanih pasem. V leglu je bil sam, brez bratcev in sestric, kar se močno pozna na njegovem značaju. Oblajal je skoraj vsakega psa, ki ga je srečal. Odkar ga imamo, pa tudi ne potrebujemo več zvonca.
Aprila 2008 sva pričela s šolanjem v Kinološkem društvu Šentjur. Obiskovala sva malo šolo in uspešno opravila izpita po programu A ( v pravi snežni nevihti) in B-BH. Ker sva med učenjem oba uživala, sem želel nadaljevati z najinim skupnim delom. Vedno sem se rekreativno ukvarjal s športom, zato sem se odločil za agility. Ker v Šentjurju to ni bilo možno, sem se jeseni 2010 odločil za vpis v ŠKD Celeia.
Sprva nama je šlo kar dobro in sva hitro obvladala vse ovire. Pri tem nama je pomagalo tudi znanje pridobljeno na šentjurskem poligonu in naša voditeljica Rosana. Na žalost pa se Tačku, ko nekaj obvlada, to ne zdi več zanimivo in ga je zelo težko motivirati. Ne pomaga ne igra, ne hrana. Tako sva po končanem nadaljevalnem tečaju, namesto da bi tekmovala, le opazovala druge pse med treningi. Vendar nisva obupala. Ko je k hiši prišla psička Ai-sha (mešanka med borderjem in črnim prinašalcem) je postal bolj igriv in ko sem v Vomar-jevi trgovini našel priboljške, za katere mi je bil pripravljen tudi odgrizniti prst, sva lahko nadaljevala z delom.
V letu 2011 sva se udeležila 6 tekem v kategoriji small in pri tem predvsem poskrbela za dobro voljo sodnikov in smeh gledalcev ob progi. Tako je v Mariboru v svojem prvem teku po preskočeni prvi oviri pobrisal direktno v naš šotor. V drugem teku pa je šel kot veter, vendar se je dve oviri pred ciljem ustavil in kakšnih 10 sekund lajal na oviro in sodnico. Tudi na ostalih tekmah je bilo podobno. Tako se lahko pohvaliva samo z 9. mestom na pokalni tekmi v Hrušici. Kljub temu sem nanj ponosen vsakič, ko prideva skozi cilj. Vem, da bi lahko zmagala, če bi bila na tekmi dovoljena 1 ali 2 time-out-a.
Na naslednjih tekmah se nama bo pridružila tudi Ai-sha in me prav zanima, kako nam bo šlo. Žal mi je samo, da nisem že prej spoznal, kako prijetno in zadovoljivo je življenje s psom.
Foto: Iztok Noč