Bela? Nikoli! pravzaprav redko. Dejansko samo takrat, ko po nerodnosti štrbunkne v katero izmed pohorskih jezer.
Pridna? Niti ne. V najboljšem primeru toliko lačna, da za puranji želodec s svojimi črno obrobljenimi očmi nakloni pogled, ki sporoča: usedem se še, za prostor pa bo treba iz žepa potegniti kaj večjega.
Zabavna? Vsekakor! Treba se je le znati nasmejati, ko uslužno pridrži katerega izmed zrezkov na kuhinjskem pultu – in ga kasneje tudi pridno pospravi, ko v valu navdušenja s skokom prek cvetlične gredice pokosi nov nasad kraljevskih tulipanov, ko popoldanski počitek zmoti z neumornim lizanjem po obrazu, po tem, ko je med krompirjem uspešno zakopala kost.
Xsara Janin ranč pač ni pasji predstavnik, ki bi navdušeno ubogal in izpolnjeval ukaze. Tega od slovaškega čuvača niti ne pričakujem. Dovolj je, da je z nerodnostjo, značilno za velike pasme, navdušenjem nad vragolijami in lastno pametjo psica, ki mi pomaga ta svet narediti za spoznanje lepši.