Z aktivnostmi s psi sem se srečala že pred mnogimi leti, čisto po naključju. Predvsem je bila »kriva« moja večna želja, da naučim psa še kaj drugega, kot vaj osnovne poslušnosti, ki sem jih s psom pilila zaradi čimboljših rezultatov na tekmovanjih. Seveda sem psa učila trikcev in ostalih neuporabnih neumnosti skrivaj, saj znanje takšnih in podobnih veščin pač ni šlo skupaj z resnimi klasičnimi vajami. Kljub vsemu si nisem mogla pomagati, da naučenih veščin nisem občasno pokazala v kakšni družbi in tako je naneslo, da sem bila s svojim dalmatincem povabljena v Dom starejših občanov v Velenje, na eno prvih kinoloških uric. Veseli obrazi stanovalcev so me prepričali, da sem se v dom še vračala. Moje navdušenje sem začela prenašati na klubske kolegice. O »pet terapiji« takrat nisem kaj dosti vedela, zato sem se udeležila prvega mednarodnega seminarja na Biotehnični fakulteti v Ljubljani na to temo.
Z vedno večjim obzorjem in znanjem je naša skupinica za aktivnosti povečala tudi število obiskanih ustanov. Intenzivno izobraževanje v tej smeri in bogate nekajletne izkušnje so pripeljale do ustanovitve skupine za aktivnosti in terapijo Kosmati smrčki.
Kljub temu, da ima moj kosmati prijatelj Nel izredno rad ljudi, to ni dovolj, da bi se vključila v terapije. Zaradi njegove velike količine energije in borderske živahnosti ni primeren za mirno delo v manjših prostorih. Zato pa se s tem večjim veseljem vključiva v aktivnosti, kjer okoliščine to dopuščajo. Še vedno pa najraje izkoristiva priložnost za kakšen nastop, kjer pred občinstvom zapleševa ob spremljavi glasbe.
