Živali me spremljajo že od rane mladost, ko sem z babico in dedkom hodila v sosedov hlev. To so bile prve lekcije o negi, in odgovornosti do živali. Pri desetih letih sem prvo malico zaslužila prav s sprehajanjem psov po kampu in tako je moja želja, imeti psa, rasla. Po končanem faksu pa je tudi čez noč prišla prva irka Bony. Sledil je njen mladič Pam. Krasna psa in sploh nisem razumela zakaj imajo drugi toliko dela z irskimi setri. Zato je bila izbira za novega psa jasna. Ja, Ajka pa je prinesla dvojo dozo energije, igrivosti in na našo srečo tudi neizmerno potrebo in željo – biti s človekom. Je družinski pes in njen smrček je zraven pri vseh domačih opravilih. Najraje ima kuhinjska opravila, predvsem nadziranje in pospravljanje kuhinjskega pulta. Rada pospravlja copate in izgubljene nogavice, seveda po svojem kriteriju. Energijo potroši na dolgih sprehodih v naravi. Ker pa je zelo igriva, je potrebno sprehode popestriti s frizbijem ali žogico, drugače poišče kakšnega metuljčka ali zajčka…
Ajka je pes, ki uživa v druženju s človekom, tako v naravi, kakor ob večerih, zvita v klobčič na kavču. Prav njena želja po delu me je prisilila, da sem se odločila za najino nadaljnje šolanje in sodelovanje pri kosmatih smrčkih. Kinološke urice so prav idealne. Tako mi pri razvajanju priskočijo na pomoč varovanci domov za starejše občane. Vsakokrat z veseljem vstopi in bi kar preskočila uvodne minute, ko jim je potrebno tudi kaj pokazati in jih razvedriti. Vesela sem, da jo kljub svoji živahnosti želijo božati, se z njo pogovarjati in igrati. In jo, seveda, razvajati tudi s priboljški, pri čemer vedno prav navdušeno sodeluje.
Njihovi nasmeški, topli in iskreni objemi, ter tu in tam kakšna solzica, so zame največje plačilo za vloženi čas.
Res, čudovito je nekomu polepšati dan, na tako preprost način, zato se vedno rada odzovem povabilu. In tako, kot hitro minevajo takšni popoldnevi, tako meni minevajo tedni in meseci, polni lepih trenutkov, ki mi dajejo moč in voljo v tem norem hitrem svetu.
