Agility

To je atraktiven šport, kjer psi z relativno veliko hitrostjo tečejo oziroma drvijo po tekmovališču (parkurju) in spretno premagujejo posamezne ovire. Hkrati je to športna zvrst, kjer se kaže močna povezanost med človekom in psom. In ne nazadnje, pri tem se oba lahko tudi zelo zabavata. Vse to je agility, ki privlači množice gledalcev in tekmovalcev po vsem svetu. To je ena od kinoloških disciplin, ki je tudi uradno priznana s strani mednarodne kinološke organizacije. Prvič je bil agility predstavljen leta 1977, na eni izmed največjih mednarodnih pasji razstav Crufts v Veliki Britaniji (http://www.agility-slo.com/slo/index.php). V desetih letih se je razširil po vsem svetu in postal najbolj priljubljena kinološka disciplina. Začetniki agilityja so se zgledovali po konjeniškem preskakovanju ovir s tem, da so dodali še nekaj ovir iz drugih kinoloških disciplin. Večina pasjih skrbnikov se za agility odloči predvsem zato, ker je bolj zanimiv in sproščujoč, gibanje pa je glede na dejavnosti v klasični kinologiji, kjer se izvajajo vaje poslušnosti, bolj naravno.

Agility je idealna aktivnost za človeka in psa, kar se še posebej kaže v njunem tesnem medsebojnem stiku in veselju do gibanja. Vodnik teče s psom mimo zaporedno postavljenih ovir in z različnimi slišnimi ter vidnimi ukazi usmerja oziroma vodi psa tako, da le-ta kar najbolj natančno in hitro premaguje posamezne ovire. Agility je lahko hkrati športnorekreativna dejavnost, zabava pa tudi tekmovanje in druženje. Zato ni naključje, da se z agilityjem ukvarja vse več ljubiteljev psov, tako pri nas kot tudi po svetu. Glavni namen udejstvovanja kinologov – športnikov, ki so lani sodelovali v anketi o športnorekreativnih vidikih agilityja pri nas, je razvedrilno športnorekreativno udejstvovanje. Najpogostejši motivi za ukvarjanje z agilityjem pa so uživanje, sprostitev ter ukvarjanje s psom.

Agility je ena redkih kinoloških športnih disciplin, v kateri lahko sodelujejo vsi psi, tako rodovniški s častmi in zaslužnimi predniki vseh pasem kot tudi psi, ki so proizvod ulične ljubezni. Pri nas in v večini evropskih držav na tekmovanjih v agilityju lahko sodelujejo vodniki s psi vseh pasem z rodovnikom, ki ga priznava FCI, in so starejši od 15 oziroma 18 mesecev. Vseh uradnih tekmovanj, razen kvalifikacij za svetovno prvenstvo v agilityju, pa se lahko povsem enakovredno udeležujejo tudi psi brez rodovnika (http://www.agility-slo.com/slo/index.php).

Pri starosti vodnikov ni omejitev. Najmlajši udeleženci so vodniki, ki so komaj začeli hoditi v šolo, med veterani pa so tudi taki, ki so že krepko zakorakali v sedemdeseta leta. Vodnik mora biti član kluba – društva, ki je včlanjeno v Kinološko zvezo Slovenije oziroma v nacionalno organizacijo, članico mednarodne kinološke zveze FCI. Pričakuje se, da se tekmovalci na posameznih športnih tekmovanjih primerno vedejo (tudi na osnovi načel fair playa) in da so ustrezno oblečeni.

Na vseh uradnih tekmovanjih v Sloveniji se tekmuje v treh velikostnih kategorijah: S (small) za pse s plečno višino manjšo od 35 cm, M (medium) za pse s plečno višino 35 cm ali več, vendar manj kot 43 cm in L (large) za pse s plečno višino 43 cm ali več. Pes lahko nastopa samo v eni kategoriji. Plečna višina psov, ki nastopajo v kategorijah S in M, se na prvi tekmi, na kateri pes nastopa, zabeleži v njegovi delovni knjižici. Plečno višino psa uradno izmeri pooblaščen sodnik za ocenjevanje zunanjosti psov in agilityja, ki podpiše vpis v delovno knjižico (http://www.agility-slo.com/slo/index.php).

Potek učenja agilityja

Pri mladem psu ni dobro pretiravati s treningi agilityja, še posebno ne s preskoki. Bolje je, če počakamo, da se pes telesno razvije, ker bi sicer lahko prišlo do trajnih poškodb oziroma okvar. Vsekakor že zgodaj začnemo razvijati vez med vodnikom in psom, zgodaj pa začnemo tudi z vajami poslušnosti. Učenje agilityja poteka z uporabo pozitivne motivacije, torej s pomočjo pohvale, igrače ali hrane. Psa lahko sicer začnemo učiti posameznih vaj že zelo zgodaj (pri štirih ali petih mesecih starosti), vendar pa moramo ovire prilagoditi njegovi starosti. Tako skoki pravzaprav niso skoki, saj prečke položimo na tla in tako ne obremenjujemo kosti pasjega mladička. Na začetku se s psičkom veliko igramo tako, da vaje v tej fazi sploh niso podobne pravemu agilityju.

Poznamo enajst različnih ovir:

• skakalnico,
• steno,
• mizo,
• postavitev za slalom,
• gumo,
• togi tunel,
• ohlapni tunel,
• postavitev za daljinski preskok,
• tri kontaktne ovire (most, plezalna stena, gugalnica).

Agility kot dejavnost oziroma športna zvrst ugodno vpliva na psihično in fizično zdravje obeh, tako psa kot tudi vodnika. Pasje telo je ustvarjeno za gibanje, gibal pa naj bi se tudi lastnik psa. Poležavanje na fotelju pogosto pripelje do tega, da vodnik ne more obvladati psa, ki je poln energije. Živimo v času, ko človek veliko časa presedi za pisalno mizo pred računalnikom, televizijo in podobno. Agility daje možnost, da se na zabaven in sproščen način razgibamo, za našega štirinožca pa je to priložnost, da aktivno preživi del dneva s svojim vodnikom in hkrati sprosti ter zadovolji svoje nagone.